17.07.2023

Knjiga iz srca Zvonimirja Simčiča za slehernega vinogradnika in ljubitelja vina.

Veliko je razlogov, zakaj je negovanje kulture branja izjemnega pomena. Knjige nam odpirajo nove svetove, zgodbe nas navdihujejo, prinašajo nam nova spoznanja, z njimi širimo obzorja in na podlagi njih se oblikuje naše razumevanje sveta. Prav iz enakih sestavin pa se splete tudi vsebina, ko nekdo začuti poslanstvo, da napiše knjigo. Nato mora priti le še pravi trenutek. Zvonimir Simčič - Miro z domačije Medot ga je našel, ko je vstopil v obdobje upokojitve po dolgoletni plodni karieri vodenja zadružne kleti. Takrat je strnil vse svoje znanje in izkušnje ter napisal knjigo o kulturi pitja: Vino med ljudsko modrostjo in sodobno znanostjo, ki je izšla leta 1987. V njej je predstavil različne vidike pridelave vina, vinogradniške, enološke in tudi tiste, povezane s kulturo uživanja vina v družini in družbi ter s postrežbo, pri tem pa je postavil tudi temelje bodočemu razvoju sommelierske stroke v Sloveniji. Kako razumeti njeno vrednost v času nastanka in danes, je zapisal eden naših najpomembnejših strokovnjakov za vinogradništvo in vinarstvo, dr. Denis Rusjan, redni profesor za vinogradništvo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani:

»Kdor zna uživati vino, živi bolje in plodneje«, je zapisal Miro.

Pisala so se burna leta, desetletja povojnega obdobja, ko so bila tudi Brda deležna velikih strukturnih reform in vsesplošnih sprememb, ki so v največji meri vplivale na vinogradništvo in vinarstvo, ki sta prav takrat v Brdih postali in se vse do danes ohranili kot najpomembnejši kmetijski panogi. Čeprav imata vinogradništvo in vinarstvo v Brdih več stoletno, če ne tisočletno tradicijo, bi se lahko v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja pripetile odločitve, ki bi vodile do povsem drugačne sedanjosti. Prav v tistem obdobju so namreč preprosti, vztrajni, a nabriti Brici pod vizionarnostjo in strokovnostjo gospoda Zvonimirja Simčiča ohranili in dodatno utrli pot sodobnemu vinogradništvu, kot ga danes poznamo, ter Rebulo postavili na častitljivo mesto v Brdih in to takrat, ko so ji povsod drugje obrnili hrbet. »Rebulo so v starih časih pili sladko in motno. To je bilo zgrešeno, saj so eno od najboljših vin dobesedno potratili. Največ, kar lahko ta sorta da, je kot suho vino. Samo tako nudi eleganco, rafiniranost in prijetnost vonja.« To je le ena od modrosti, ki jih je desetletja nazaj gospod Simčič zapisal, in prav njemu in njegovim somišljenikom gre vsa zahvala, da je na eni strani Rebula ostala domala »briška«, obenem pa to istoimensko vino na drugi strani danes žanje uspehe, kakršnih si niti gospod Zvonimir ne bi upal sanjati.

Zvonimir Simčič je prvi briški svetovljan, ki je tuja vinogradniška-vinarska dognanja prikrojil briškim gričem, lokalnim zahtevam in razmeram, ob vedenju, da so le-te specifične in drugačne. Prav zaradi briške samosvojosti je prepoznal pomen tradicije pridelave rebule navkljub pritiskom po upeljanju svetovnih sort. Lahko bi rekel, da je Miro odšel v svet s poslanstvom, da domače griče obogati s svetovnim znanjem, da bi nato njihovo bogastvo ponesel v širni svet. Zato verjamem, da bi ga novica o tem, da je Rebula nedaleč nazaj dosegla tudi filmska platna Hollywooda v svetovno znani seriji Blacklist, še kako razveselila. »Hey, I found that Slovenian wine you wanted, this Rebula«, se glasi kratka poved, ki pa je mnogo več kot le naključna izjava, saj potrjuje, da vztrajnost, trdo delo in prepričanje vedno obrodijo sadove in ponesejo dober glas še v tako oddaljeno vas.

Svoje strokovne izkušnje je zapisal v knjigi Vino med ljudsko modrostjo in sodobno znanostjo, ki je izšla leta 1987. V knjigi je združil takratna dognanja o izvoru vinske trte, zgodovini vinogradništva in vinarstva, ključnih mejnikih v pridelavi grozdja in vina, sestavi in kakovosti grozdja in vina, ki v mnogoterih razlagah krojijo panogo še danes. V knjigi so zapisana dejstva, ki so jim nekateri še pred nedavnim oporekali ali se jim celo posmehovali, in prav zato si zaslužijo dodatno pozornost. Tako, denimo, je gospod Simčič dejal, da se »vino rodi v vinogradu in je sad vinske trte in sonca« ter da je »gnojilo sol tal«, medtem ko pa je vino njegova kri. Obenem pa modro posvari, da »slepo zaupanje v tehniko in kemijo lahko pelje do nesprejemljivih rezultatov« in da je tako za pravilno razumevanje vinogradništva in vinarstva vedno najpomembnejše znanje.

Vizionarski vinogradnik je že takrat zapisal in opredelil ključne mejnike uspešnega in trajnostnega vinogradništva in vinarstva, o katerih so nas prav v zadnjih letih polna usta. V svoji knjigi se je med prvimi v Sloveniji opredelil z razmišljanjem o vlogi vina v družbi in vplivu vina na zdravje človeka. Z udarnimi naslovi in dejstvi o vlogi vina v različnih obdobjih našega življenja, ki bi še danes bili deležni nemalo kritik, celo zgražanj, je v Sloveniji med prvimi odpiral vinu pot do družbenega konsenza. In ja, danes vemo, da nekatere sestavine vina zares koristijo zdravju človeka.

Opozoriti velja, da je obenem vedno kritično opredelil prekomerno in nerazumno pitje vina in obenem poudaril, da »ne smemo trditi, da je vino lahko nadomestilo zdravil. To bi bila napaka. V starih časih so pravilno trdili, da je vino zdravilo za telo in dušo, ne dela pa čudežev.«

Med prebiranjem knjige sem večkrat naletel na zelo zanimivo razmišljanje gospoda Simčiča, ko izpostavlja pomembnost vloge ženske ter pravilne vzgoje otrok pri oblikovanju odnosa do vina. »Vino dobi drugačno poslanstvo, ko ga gospodinja kupi, prinese domov in postavi na mizo, pa naj bo to za kosilo, med obiskom prijateljev, sorodnikov ali ob raznih slovesnostih«, pravi Miro. Obenem pa opozarja, »da lahko otroci, ki ne vedo o vinu, postanejo njegove žrtve«, ter da »otroke, ki polagoma spoznavajo vino in ga začnejo spoštovati, mamila težje zavedejo«, istočasno pa je, po njegovih besedah, tudi alkoholizem redkejši pojav pri takšnih mladostnikih.

Takratnim in vsem bodočim pridelovalcem in ljubiteljem vina ter »vinofobom« pa je pripisal, da si je o vinu potrebno zapomniti dvoje, in sicer da »proizvodnja vina ni amatersko delo, marveč postopek, ki zahteva posebno pozornost, izkušnje, sposobnost in poštenost« ter da njen »končni proizvod ni alkoholna pijača, kot vse druge, zato se njegovi učinki na človeka ne morejo primerjati z v vodi razredčenim etilnim alkoholom.«

S preudarnim naslovom »Zaupati je dobro, ne zaupati še bolje« pa je istočasno želel poudariti, da pridelava vina dobre kakovosti ni samoumevna, marveč da je pri tem potrebna previdnost, skrbnost, doslednost, izkušenost in je obenem opozoril, da »vina samostojnega vinogradnika ni mogoče vselej brez približkov ocenjevati kot dobro«.

Kot vinogradnik vinogradniku se mu lahko iskreno zahvalim, da je že v osemdesetih letnih prejšnjega stoletja zapisal temelje trajnostnega vinogradništva in vinarstva. Srce gospoda Zvonimirja Simčiča je tako ostalo za vedno zapisano v knjigi Vino med ljudsko modrostjo in sodobno znanostjo, z možnostjo dostopa do njene digitalne kopije pa sem prepričan, bo del njega zagotovo na novo zaživel v vsakdanjem življenju slehernega vinogradnika.

S spoštovanjem,

Prof. dr. Denis Rusjan

Vino med ljudsko modrostjo in sodobno znanostjo
(1987, Tržaški tisk)

Zvonimir Simčič

Prelistaj knjigo

Zvonimir Simčič (13.7.1921 — 23.6.2008)

Rodil se je v vinogradniški družini, od leta 1940 do 1942 je študiral v Coneglianu, nato pa diplomiral v Poreču in postal kmetijski izvedenec. Univerzo in specializacijo v enologiji je opravil v Ljubljani. Po vrnitvi v Novo Gorico je postal najprej tehnični direktor Kleti Brda, nato pa njen glavni direktor vse do leta 1982. Postal je tudi ravnatelj kmetijske šole in se z briško vztrajnostjo lotil spodbujanja in razvijanja zadružništva.

Veljal je za eminenco zaradi svojega dela na področju vinogradništva in vinarstva, predvsem zaradi izjemno uspešne tehnološke in ekonomske zgodbe, ki jo je takrat predstavljala Klet Brda. Bil je eden redkih tujcev, ki so ga povabili v članstvo italijanske akademije za trto in vino, postal je član viteškega reda Ordo Equestris Vini Europae in pobudnik ustanovitve društva sommelier Slovenije ter ob postal tudi prvi častni občan občine Brda.

Njegova dediščina je zapisana predvsem v ohranitvi sorte rebula in dvigu kakovosti vina iz te avtohtone sorte. V času vodenja kleti je patentiral vinsko uspešnico Zlata rebula, ki je redno prejemala zlate medalje na tekmovanjih, ustvaril prvo penečo rebulo, narejeno po tankovski metodi, po upokojitvi pa je v domačem vinogradu in kleti ustvaril prve klasične penine na osnovi rebule, ki so postale znane pod imenom Medot. Zaradi svojih prizadevanj je prejel nadimek oče rebule na obeh straneh meje, tako na slovenski kot italijanski strani.

Njegovo življenje in delo je postalo navdih za knjigo Gold wine: Rebula, the Liquid Gold That Links Slovenia and Italy (Zlato vino: Rebula, tekoče zlato, ki povezuje Slovenijo in Italijo), ki ko je napisal v Sloveniji živeči ameriški avtor Noah Charney, izšla pa je pri ugledni mednarodni založbi Rowman & Littlefield v ZDA.